Izdaja računa je opravilo, ki naj bi ga obvladal vsak podjetnik. Vse osebe, ki opravljajo dejavnost, morajo namreč za opravljeno dobavo blaga ali storitev zagotoviti izdajo računa. Voditi morajo tudi predpisane poslovne knjige in evidence.
Kakšna mora biti vsebina računa?
Vse osebe, ki opravljajo dejavnost, morajo za opravljeno dobavo blaga ali storitev zagotoviti izdajo računa. Voditi morajo tudi predpisane poslovne knjige in evidence. Oblika računa je prosta, vsebina računa pa je zakonsko določena (82. člen Zakona o davku na dodano vrednost). Davčni zavezanec, ki izda račun, mora na njem navesti:
- zaporedno številko
- podatke izdajatelja iz ustreznega registra (poslovnega/sodnega).
- kraj izdaje,
- datum izdaje,
- datum opravljene storitve/datum dobave blaga,
- datum plačila,
- opredelitev zaračunane storitve,
- znesek brez DDV, stopnja DDV, znesek DDV (če je izdajatelj zavezanec za DDV) in
- znesek za plačilo
- podpis ali žig
Žig ni obvezen, saj lahko zavezanec posluje brez žiga. Davčni zavezanec mora biti pozoren predvsem pri opredelitvi zaračunane storitve. Bistveno je, da je nedvoumno razvidno zakaj se je določen znesek zaračunal.
Kdaj izdaja računa ni potrebna?
Na Finančni upravi RS (FURS) pojasnjujejo, da izdaja računa ni potrebna za prodajo:
- vozovnic, kart, žetonov v potniškem prometu (vlak, avtobus, žičnice);
- znamk, kolkov, vrednotnic in obrazcev v poštnem prometu;
- blaga iz avtomatov;
- periodičnega tiska (posameznih izvodov časopisa, revij itd.);
- vplačila za udeležbo v igrah na srečo po zakonu, ki ureja igre na srečo (npr. srečke);
- kartic s kodo za polnjenje predplačniških sistemov mobilnih operaterjev iz bankomatov, GSM-omrežja in interneta;
- lastnih kmetijskih in gozdarskih pridelkov in storitev (npr. mleko, med, hlodovina, drva, sadje, žito,…), ki jih davčni zavezanec, kmečko gospodinjstvo, ki ni identificirano za namene DDV, pridela in prodaja v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, katerih dohodki so obdavčeni pavšalno na podlagi katastrskega dohodka ali pavšalne ocene dohodka na panj, končnemu potrošniku (npr. neposredna prodaja na domu, prodaja od vrat do vrat, neposredna prodaja na premičnih stojnicah, na tržnicah);
- žetonov iz menjalnih avtomatov (žeton, ki je kupljen iz menjalnega avtomata, se vstavi v avtomat, preko katerega se opravi storitev);
- in promet storitev na teletočkah.
Izdaja računa tudi ni potrebna za dobave blaga in storitev osebam, ki niso davčni zavezanci (fizičnim osebam – končnim potrošnikom, ki ne opravljajo dejavnosti). In sicer v primeru, če vrednost obdavčljivih (obdavčenih in oproščenih) dobav v tekočem koledarskem letu ne preseže znesek 5.000 evrov. Pod pogojem, da tako dobavo opravijo nepridobitne organizacije iz 11. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 ali drugi davčni zavezanci (osebe, ki niso osebe javnega prava, na primer društva), ob pogoju, da izpolnjujejo točno določene pogoje.
Pod določenimi pogoji pa izdaja računa ni potrebna za nepridobitne organizacije oziroma društva, ki bodo s svojimi dobavami blaga in storitev presegla prag 5.000 evrov obdavčljivih dobav.
Izdaja računa za brezplačno storitev
Vzemimo primer, da ima podjetnik masažni salon in svojim stalnim strankam brezplačno nudi vsako 10. masažo. O tem vzpostavi interno evidenco, kamor vnaša stranke, ki so pridobile to ugodnost, stranka pa ima pri sebi kartonček, na katerem zbira podpise vsakokratnega obiska. Brezplačna masaža je ugodnost, ki jo podjetnik nudi vsem svojim strankam, zato jo obravnavamo kot post-prodajno aktivnost v smislu “dobre reklame”, saj s tem obdrži svoje stalne stranke in ima zagotovljen določen obseg prodaje. Vsekakor gre za poslovni namen.
Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) predpisuje, da morajo račun izdati vsi podjetniki in podjetja, ki prodajo blago ali storitev. Torej, ker tu ne gre za prodajo, načeloma izdaja računa ni potrebna. Dobronamerno pa priporočamo, da podjetnik izda neko listino, kot potrdilo – npr. lahko na istem kartončku zabeleži datum koriščenja ugodnosti. Seveda se od tovrstne ugodnosti tudi ne obračuna DDV.
Računa torej podjetniku v opisanem primeru ni treba izdati. Torej ga tudi ni potrebno davčno potrjevati, kot veleva Zakon o davčnem potrjevanju računov (ZDavPR) – niti ni izdanega računa, niti ni prejetega gotovinskega plačila.