Aktualne novice

Najnovejše in najpomembnejše novice, napotki ter usmeritve.

Zagotavljanje delavcev drugemu podjetju

Zaradi pomanjkanja delovne sile se delodajalci v zadnjem času zelo pogostokrat zatekajo k drugim uporabnikom, ki zagotavljajo ustrezno delovno silo, kot so agencije in podobna podjetja s tovrstno dejavnostjo. V primeru, da podjetje ni pridobilo ustreznega dovoljenja in ni vpisano v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje omenjene dejavnosti, nima pravne podlage za to delo. Pravna podlaga za zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku je urejena v Zakonu o urejanju trga dela v določbah (163. do 179. a člena), Zakonu o delovnih razmerjih (59. do 63. člen) ter Direktivi 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Omenjeno vsebino pa ureja tudi Pravilnik za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (Uradni list RS, št. 15/14 s spremembami). Tako pravna kot fizična oseba, ki želi opravljati dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, mora predložiti Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vlogo z ustrezno zahtevano predpisano dokumentacijo. Ta mora dokazovati ustreznost vseh pogojev za vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. V primeru, da tuje pravne in fizične osebe želijo opravljati zgoraj omenjeno dejavnost morajo prav tako vložiti vlogo z ustreznimi dokazili za vpis v evidenco tujih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Delodajalec, ki je pridobil dovoljenje in je vpisan v register ali evidenco, lahko opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku na območju Republike Slovenije, in sicer za: – državljane Republike Slovenije, – državljane držav članic EU, – državljane držav EGP in Švicarske konfederacije ter za – tujce z državljanstvom držav, ki niso članice EU, EGP ali Švicarske konfederacije. Ti morajo imeti...

Obvezno zavarovanje družbenikov

ZPIZ-2 velja od 1.1.2013, nekatere določbe pa so v veljavo stopile kasneje. 16. člen ZPIZ-2, ki velja od 1.1.2014 in obravnava zavarovanje družbenikov, ki so hkrati poslovodne osebe, določa: družbeniki so ločena kategorija zavarovancev med družbenike sodijo tudi delničarji in ustanovitelji zadrug, ki so poslovodne osebe Z ZPIZ-2 se je spremenila najnižja in najvišja in najnižja pokojninska osnova ter način določanja zavarovalne osnove. Te so določene individualno. Od 1.1.2014 se morajo kot družbeniki obvezno zavarovati družbeniki, ki so hkrati poslovodne osebe v gospodarskih družbah (tudi d.d.), ter ustanovitelji zavodov in zadrug, ki so hkrati poslovodne osebe, če niso (prednostno) zavarovani na drugi podlagi. Za nekatere družbenike, ki so hkrati poslovodne osebe v svojih družbah, je bilo leto 2015 še vedno prehodno leto. Po 406. členu ZPIZ-2 bi morale osebe, ki so na dan uveljavitve ZPIZ-2 (1.1.2013) izpolnjevale merila iz 16. člena ZPIZ-2, do 31.12.2013 uskladiti lastnost zavarovanca – vstopiti v zavarovanje kot družbeniki. S sprejemom ZMEPIZ-1 (115. člen), je bil ta rok podaljšan za 1 leto, na 31.12.2014, s sprejemom ZMEPIZ-1A pa na 31.12.2015. Decembra 2015 je bil v Uradnem listu RS, št. 102/2015  objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), ki je rok za uskladitev lastnosti zavarovanca premaknil na 31.1.2016 za upokojence oz. na 31.3.2016 za druge osebe. Od leta 2017 ni več izjem. Za družbenike, ki so hkrati poslovodne osebe velja, da morajo biti od 1. 1. 2014 pri opravljanju svojega dela tako ali drugače obvezno pokojninsko zavarovane za polni delovni/zavarovalni čas. S 1.1.2014 je začel veljati tudi 18. člen ZPIZ-2, ki ureja zavarovanje v okviru drugega pravnega razmerja, kamor sodi tudi delo poslovodnih oseb. To zavarovanje se vzpostavi...

Prenos podjetja na naslednike

Kdaj se v povprečju v družinskih podjetjih pri nas lastniki odločijo za prenos vodenja na mlajšo generacijo? Kdaj bi se morali? Iz izkušenj izhaja, da se pri nas lastniki družinskih podjetij še vedno prepozno pripravijo na prenos podjetja na naslednike in čeprav razmišljajo o tem več let, niso dovolj dejavni. Pogostokrat se namreč premalo zavedajo, da je prenos vodenja na mlajšo generacijo proces, ki ga je treba preudarno in načrtovano izvesti. S pridobivanjem informacij in znanja o tem, kako prenos poteka, je potrebno začeti vsaj pet let pred nameravanim prenosom. Zavedati se je namreč potrebno, da po oceni strokovnjakov vsaj 70 odstotkov podjetij ne preživi prenosa na drugo generacijo, 90 odstotkov pa jih ne preživi prenosa na tretjo generacijo. Prenos vodenja podjetja na naslednike je torej poleg gospodarske krize eden najtežjih dogodkov v življenjskem ciklu podjetja, zato ga je treba skrbno načrtovati in odlično izpeljati. Kako bi morali izbrati naslednika? Naslednika je potrebno izbirati z razumom in ne zgolj čustveno. Pomembno je, da naslednik pridobi v okviru formalnega in neformalnega izobraževanja ter praktičnega dela v domačem podjetju in zunaj njega čim več različnih znanj, veščin in izkušenj – po možnosti tudi v tujini. V praksi se opaža, da je v družinskih podjetjih izbira vodje dostikrat napačna, saj lastniki družinskih podjetij dajejo prednost strokovnim veščinam pred vodstvenimi. Pogosto je kriterij za izbiro na primer izjemna marljivost pri delu, ne pa smisel za vodenje in organiziranje dela. Vse našteto se pogosto izkaže kot napačna odločitev. Praviloma odlični, marljivi strokovnjaki, ki so specialisti določene stroke ne bodo dobri vodje. Če se jih ustoliči za vodjo, podjetje praviloma izgubi dobrega strokovnjaka, dobi pa slabega...

Poslovni naslov in sedež podjetja

Sedež podjetja in poslovni naslov mora vsak samostojni podjetnik kot posameznik, gospodarska družba in njena morebitna podružnica vpisati v poslovni register. Gre namreč za pomembna razlikovalna znaka med družbami, ki nimata zgolj neposrednega praktičnega pomena. Praktični pomen poslovnega naslova in sedeža podjetja je predvsem določitev kraja poslovanja družbe oziroma samostojnega podjetnika. Ponavadi se registrirata v kraju in na naslovu, kjer podjetnik bodisi stanuje, bodisi opravlja svojo dejavnost (pisarna). V primeru, da podjetnik ne potrebuje lastne pisarne ali pa sedeža podjetja ne želi registrirati na domačem naslovu (ali za to ne dobi soglasja lastnika nepremičnine), se ponavadi odloči za najem poslovnega naslova oziroma sedeža podjetja. Sedež podjetja Določitev sedeža ima tudi pravne posledice, saj bo s tem določen poštni naslov za vročanje vlog in pisanj, sedež podjetja pa bo postal tudi kriterij za določanje krajevne pristojnosti sodišča v primeru spora in podobno. Zakon pravi, da je kot sedež podjetja mogoče določiti: kraj, kjer družba opravlja dejavnost, kraj, kjer se v glavnem vodijo njeni posli ali kraj, kjer deluje poslovodstvo družbe (npr. direktor, uprava, nosilec s. p. ipd.). Poslovni naslov Poleg sedeža je potrebno določiti tudi poslovni naslov, to sta ulica in hišna številka v kraju, kjer ima podjetje sedež. S to določbo daje zakon o gospodarskih družbah prosto in relativno široko možnost izbire sedeža podjetja. Ureditev je zlasti smiselna v primerih, ko gre za dejavnost, ki se po naravi odvija v velikem prostoru, kot so na primer transportne dejavnosti in z njimi povezane storitve. Kljub temu, da se lahko uporabnik praviloma sam odloči, kateri kraj bo določil kot sedež, komentatorji zakona pravijo, da je to določbo zakona potrebno razlagati v naslednjem smislu: kadar se dejavnost opravlja pretežno na enem kraju, mora...

Novosti pri davčnem potrjevanju računov

FURS je pripravil nove odgovore na pogosta vprašanja glede davčnega potrjevanja računov. Kako je s potrjevanjem računov, ki jih slovenski davčni zavezanec izda za prodajo izdelkov prek spleta končnim potrošnikom v drugo državo članico, v kateri je presegel limit, ki je določen v tej državi za prodajo blaga na daljavo? (14. 8. 2015, 18. 4. 2019) Prodajalec, ki je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, katerega skupna vrednost dobav izdelkov končnim potrošnikom v drugi državi članici presega znesek, ki ga določi ta država članica, ali davčni zavezanec, ki se odloči, da je kraj dobave izdelkov končnim potrošnikom druga država članica, mora obračunati DDV v skladu z zakonodajo države članice EU, v kateri se blago nahaja, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča (država članica kupca). Po DDV zakonodaji je v takem primeru kraj dobave blaga v drugi državi članici in ni predmet slovenskega DDV. Zavezanec v takem primeru tudi ne izda računa po pravilih za izdajo računa po ZDDV-1 in tako izdan račun ni predmet davčnega potrjevanja računov. Če želi zavezanec takšen račun posredovati v davčno potrjevanje, se v datoteko s podatki o računu vpišejo podatki na naslednji način: v polje »Vrednost neobdavčljivih dobav« (R_3.9.7) se vpiše vrednost obdavčljive dobave v tujini, in sicer vrednost osnove brez tujega DDV v polje »Ostali davki/dajatve« (R_3.9.4) se vpiše znesek tujega DDV V polja, ki so predvidena za vpisovanje podatkov o DDV – osnova, stopnja, davek (R_3.9.21, R_3.9.22, R_3.9.23) se ne vpisuje ničesar. V ta polja se vpisujejo vrednosti le, če račun vsebuje znesek obračunanega slovenskega DDV. Več glede prodaje blaga preko spleta je sicer pojasnjeno v pojasnilu FURS, št....

Odgovornost v zvezi s storitvijo prekrška pri poslovanju podjetja

Prekrške v zvezi s poslovanjem določajo nekateri področni zakoni in predpisi, krovni zakon, ki ureja postopkovna pravila v zvezi s prekrški pa je Zakon o prekrških. Zakon o prekrški v zvezi z odgovornostjo iz poslovanja določa, da so pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki in posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, ter odgovorne osebe teh subjektov odgovorne za prekršek v skladu Zakonom o prekrških, če je v predpisu o prekršku tako določeno. Kdaj za prekršek odgovarja pravna oseba? Pravna oseba odgovarja za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Če pa storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren, je pravna oseba odgovorna za prekršek, če je njen vodstveni ali nadzorni organ ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. Odgovornost pravne osebe je omejena, in sicer pravna oseba ne odgovarja za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen: z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Samostojni podjetnik na enak način kot pravna oseba odgovarja za prekršek, ki ga pri opravljanju njegove dejavnosti storilec stori v njegovem imenu ali za njegov račun ali v njegovo korist ali z njegovimi sredstvi oziroma je njegova odgovornost pod določenimi pogoji omejena. Slednje pa ne velja, kadar samostojni podjetnik stori prekršek sam. Kdaj za prekršek odgovarja odgovorna oseba v podjetju? Najprej je potrebno definirati pojem...

Koledar

maj 2019
P T S Č P S N
« Apr    
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031  

Prijava na e-novice

Uspešno ste se vpisali na mailing listo!