Ali in v katerih primerih se lahko delavec odpove odpovednemu roku? Kakšne so posledice za delavca in delodajalca?
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v prvem odstavki 83. člena pravi, da lahko delavec kadarkoli odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Vseeno pa je delavec ob klasični odpovedi dolžan upoštevati odpovedne roke iz 94. člena ZDR-1. Odpovedni rok je namreč značilnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki varuje nasprotno pogodbeno stranko pred nenadno spremembo njenega položaja.
Kljub zakonskim določbam, ki urejajo obvezen odpovedni rok, poznamo nekaj načinov, ki delavcu omogočijo, da se odpovednemu roku izogne.
- Delavec se lahko ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem dogovori, da bo namesto odpovednega roka prejel ustrezno denarno povračilo. Tak dogovor, ki mora biti v pisni obliki, se lahko sklene ob odpovedi, ali pa v času, ko odpovedni rok že teče (96. člen ZDR-1). V bistvenem gre za skrajšanje odpovednega roka, ki bi ga delavec sicer na podlagi zakona ali pogodbe o zaposlitvi prejel.
- Izredna odpoved delavca delodajalcu nastopi, kadar gre za primere hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti. V tem primeru delavec nima lastne izbire med odpovednim rokom ali povračilom, saj odpovednega roka sploh ni. Praviloma je izredna odpoved podana le v primeru hujše kršitve in zato ne velja za klasičen način izogiba odpovednemu roku s strani delavca.
- Delavec in delodajalec lahko sporazumno prekineta pogodbo o zaposlitvi (81. člen ZDR-1). V tem primeru se stranki sami dogovorita za posledice prenehanja zaposlitve, saj je vsebina pisnega sporazuma povsem prepuščena njima. Ne le, da se lahko dogovorita za odpoved odpovednemu roku, obstaja tudi možnost, da delavec ni upravičen do povračila, ki služi kot nadomestilo odpovednemu roku. Tovrstna oblika prenehanja zaposlitve je posledica soglasja volj, zato delavec ni deležen posebnega zakonskega varstva, ki je na voljo v primeru odpovedi. Bistveno je, da je tak sporazum sklenjen pisno, sicer je neveljaven.