Delo s skrajšanim delovnim časom je ena od možnosti zaposlitve, ki ima svoje posebnosti glede na vzrok nastanka takšnega delovnega razmerja. Delo s skrajšanim delovnim časom je namreč lahko odraz uveljavljanja pravic enega od zaposlenih staršev po določbah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1), invalida ali delnega upokojenca po Zakonu o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2) ali pa je odraz manjših potreb po delu zaposlenega v delovnem procesu. To pomeni, da je delo s skrajšanim delovnim časom dogovor med delodajalcem in delavcem, ki ga lahko predlaga kdorkoli od njiju.
Temelje dela s skrajšanim delovnim časom določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki v 65. členu določa, da ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, enake pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje. Pri tem ima tudi delavec s skrajšanim delovnim časom v skladu s 159. členom ZDR-1 pravico do letnega dopusta v minimalnem trajanju štirih tednov. V kolikor gre za starejšega delavca, invalida, delavca z najmanj 60-odstotno telesno okvaro ali delavca, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, pa ima pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta. V primeru delavca z otrokom, ki še ni dopolnil 15 let, pa mu za vsakega otroka pripada dodatni dan dopusta. Prav tako delavcu, ki dela skrajšani delovni čas pripada regres, sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, izjema od navedenega je delo s skrajšanim delovnim časom na podlagi uveljavljanja pravic v posebnih primerih, ki jih določajo druge zakonske podlage. Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače dogovorjeno, delodajalec delavcu, ki dela krajši delovni čas, ne sme naložiti dela preko dogovorjenega delovnega časa, razen v primerih naravne ali druge nesreče ali ko se ta nesreča neposredno pričakuje.
V skladu s 154. členom ZDR-1 ima delavec, ki dela krajši delovni čas po 65. členu ZDR-1, vendar najmanj štiri ure na dan, pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Pri tem je lahko odmor šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa. Tako kot pri zaposlenih za polni delovni čas, pa se čas odmora všteva v delovni čas.
Delavec lahko v skladu s 66. členom ZDR-1 sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže polni delovni čas t.j. 40 ur na teden. Pri tem mora pogodba o zaposlitvi vsebovati dogovore z delodajalci o delovnem času, o načinu izrabe letnega dopusta in o drugih odsotnostih z dela, delodajalci pri katerih je delavec zaposlen pa so mu dolžni zagotoviti sočasno izrabo letnega dopusta in drugih odsotnosti z dela, razen če bi jim to povzročilo škodo.
Če delavec dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas. Prav tako ima pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas.
Pri uveljavljanju pravice opravljanja dela s skrajšanim delovnim časom ima eden od staršev v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZSDP-1 pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, če neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti. V primeru dveh otrok pa ima eden od staršev pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega do končanega prvega razreda, pri čemer je eno leto izrabe pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega neprenosljivo za vsakega od staršev. V tem primeru delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače. Republika Slovenija plačuje prispevke zavarovanca in delodajalca za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, za starševsko varstvo, za zdravstveno zavarovanje pa prispevke za primer bolezni in poškodbe izven dela, za pravice do zdravstvenih storitev in povračila potnih stroškov. Republika Slovenija plačuje prispevke po stopnjah določenih z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV). Delavec mora obvestiti delodajalca o začetku dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva 30 dni pred začetkom uveljavljanja pravice opravljanja dela s skrajšanim delovnim časom. V skladu s 111. členom ZSDP-1 se z globo od 3.000 do 5.000 evrov za prekršek kaznuje delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če ne omogoči enemu od staršev koriščenje pravice dela s skrajšanim delovnim časom.
Krajši delovni čas mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. V primeru samostojnega opravljanja dejavnosti določbe 50. člena ZSDP-1 veljajo tudi za starše, ki si na podlagi svoje dejavnosti plačujejo prispevke za socialno varnost za najmanj 20 ur tedensko.
Velja opozoriti, da v skladu s 53. členom ZSDP-1 pravica do skrajšanega delovnega časa delavcu ne pripada, če je otrok zaradi zdravljenja, usposabljanja, vzgoje ali šolanja v zavodu ali zdravstveni ustanovi, v katerem ima celodnevno brezplačno oskrbo, če je obdobje daljše od 30 dni v letu.
Prav tako pa pravica do dela s krajšim delovnim časom preneha, če inšpekcija nadzora delovnih razmerij v okviru Inšpektorata Republike Slovenije za delo ugotovi, da oseba dela več kot krajši delovni čas v času izrabe pravice po pogodbi o zaposlitvi. Podobno tudi pravica do plačila prispevkov iz 51. člena ZSDP-1 preneha, če inšpekcija ugotovi, da oseba v času izrabe pravice dela v večjem obsegu kot je zavarovana iz naslova opravljanja dejavnosti ali če oseba dela v času izrabe pravice dela po pogodbi ali opravlja samostojno dejavnost.