Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost.
a) Ureditev kuponov
V predlog zakona je vključena opredelitev kuponov, vrst kuponov (enonamenski in večnamenski) in v tej zvezi določitev obveznosti obračuna DDV ter davčne osnove. Dopolnjen je 18. člen ZDDV-1, ki se mu dodajo členi 18.a, 18.b in 18.c člen ter nadalje dopolnjen 36. člen ZDDV-1.
V 18.a členu, ki sledi opredelitvi novega 30.a. člena Direktive 2006/112/ES, ki je bil dodan z Direktivo 2016/1065/EU, je podana definicija in vrste kuponov. Kupon pomeni instrument, v zvezi s katerim obstaja obveznost, da se sprejme kot plačilo ali delno plačilo za dobavo blaga ali opravljanje storitev, pri čemer so blago, ki bo dobavljeno, ali storitve, ki bodo opravljene, ali identiteta njihovih morebitnih dobaviteljev navedeni na samem instrumentu ali v pripadajoči dokumentaciji, vključno s pogoji uporabe takšnega instrumenta. Glede na značilnosti oz. razpoložljivost podatkov je enonamenski kupon opredeljen kot kupon, v zvezi s katerim sta ob njegovi izdaji znana kraj dobave blaga ali opravljanja storitev, na katere se nanaša kupon, in DDV, ki ga je treba plačati za navedeno blago ali storitev. Večnamenski kupon je kupon, ki ni enonamenski kupon.
V 18.b členu, ki sledi opredelitvi 1. točke novega 30.b člena Direktive 2006/112/ES, ki je bil dodan z Direktivo 2016/1065/EU, je določeno, da se pri enonamenskemu kuponu vsak njegov prenos s strani davčnega zavezanca, ki deluje v svojem imenu, šteje za dobavo blaga ali storitev in nastane obveznost obračuna DDV. Sama dobava blaga ali storitev prinositelju kupona ne predstavlja ločene dobave blaga ali storitev in ne nastane obveznost obračuna DDV. V primeru, ko dobavitelj blaga in storitev ter izdajatelj kupona ni isti davčni zavezanec, se šteje, da je dobavitelj opravil dobavo blaga izdajatelju kupona. 18.c člen, ki sledi opredelitvi 2. točke novega 30.b člena Direktive 2006/112/ES, ki je bil dodan z Direktivo 2016/1065/EU, določa, da pri samem prenosu večnamenskega kupona obveznost obračuna DDV ne nastane, ampak nastane pri dobavi blaga ali storitev na katerega se nanaša večnamenski kupon in predstavlja plačilo ali delno plačilo za to dobavo.
Vključena je tudi dopolnitev 36. člena ZDDV-1, ki sledi opredelitvi novega 73.a člena Direktive 2006/112/ES, ki je bil dodan z Direktivo 2016/1065/EU in določa, da je davčna osnova za dobave blaga oziroma storitev na podlagi večnamenskega kupona plačilo za vrednostni kupon oziroma je v primeru, da te informacije ni, davčna osnova denarna vrednost, ki je izkazana na samem kuponu, ki je zmanjšana za vrednost DDV, plačanega za dobavo blaga ali storitve.
b) Opravljanje telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev
Z namenom razbremenitve podjetij z majhnim obsegom čezmejno opravljenih telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev se v 30.c členu ZDDV-1 uvede prag v višini 10.000 evrov prometa, do katerega izvajalec storitev s sedežem ali stalnim oziroma običajnim prebivališčem v Sloveniji za dobave storitev v druge države članice lahko uporablja pravila o kraju obdavčitve v skladu z ZDDV-1. S tem se podjetjem omogoči, da pri majhnem obsegu dobav zanje ne nastanejo dodatni stroški, povezani s spoštovanjem pravil glede DDV v drugih članicah potrošnje njihovih storitev, bodisi z uporabo posebne ureditve mini VEM, bodisi z neposredno registracijo za namene DDV v vseh državah članice potrošnje. V istem členu se določijo tudi pogoji, pod katerimi izvajalec storitev lahko uporabi poenostavitev pri obračunavanju DDV, in ukrepi, s katerimi se zagotovi učinkovit nadzor davčnega organa nad izpolnjevanjem predpisanih pogojev pri davčnem zavezancu. Poleg tega se z namenom poenostavitve poslovanja podjetjem, ki za obračunavanje in plačevanje DDV za opravljene telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci v drugih državah članicah, v 80.a členu ZDDV-1 določi uporaba pravil za izdajo računov v skladu z ZDDV-1 (Unijska shema mini VEM) in ne pravil držav članic, v katerih so bile opravljene storitve. Za izdajo računa se uporabijo pravila ZDDV-1, na računu pa se obračuna DDV države članice potrošnje.
S predlogom zakona se s spremembo 123. in 125. člena ZDDV-1 davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža znotraj Unije, vendar so registrirani za DDV v državi članici, v Sloveniji omogoči registracija za uporabo posebne ureditve za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža znotraj Unije (ne-Unijska shema mini VEM). S tem se prepreči obveznost registracije za namene DDV pri opravljanju telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev davčnih zavezancev, ki nimajo sedeža znotraj Unije in so registrirani za DDV v kateri izmed držav članic zaradi drugih dobav, v vseh državah članicah, v katerih opravljajo storitve.
c) Ukinitev nekaterih administrativnih obremenitev
Izjava o izbiri obdavčitve transakcij v zvezi z nepremičninami in priglasitev izbire za obdavčitev investicijskega zlata
Ker predložitev izjave pomeni precejšnjo obremenitev, tako za prodajalca kot za najemodajalca /zakupnika/leasingodajalca/kupca nepremičnine, se v okviru administrativnih razbremenitev obvezna predložitev izjave davčnemu organu, ki je predpisana v drugem odstavku 45. člena ZDDV, ukinja. Predlaga se, da davčna zavezanca na zahtevo davčnega organa dokažeta obstoj predhodnega dogovora o obdavčitvi transakcije z nepremičnino. Na ta način tudi ne bo več prihajalo do situacij, ko sta davčna zavezanca sicer izpolnjevala vsebinske pogoje za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami, vendar te pravice nista mogla uveljaviti samo iz razloga nepravočasne predložitve izjave.
Z vidika administrativnih obremenitev se ukinja tudi obveščanje davčnega organa v zvezi z izbiro za obdavčitev investicijskega zlata, ki je predpisano v četrtem odstavku 120. člena ZDDV-1. Izbiro lahko izkoristijo prodajalci zlata in davčni zavezanci, ki v okviru svoje dejavnosti običajno dobavljajo zlato drugemu davčnemu zavezancu za industrijske namene. Obveščanje davčnega organa je le formalni pogoj, ki pa ne sme vplivati na pravico do obdavčitve.
Odbitni deleži
Odbitni delež za tekoče leto davčni zavezanec določi sam na podlagi podatkov o transakcijah v preteklem letu. Kadar pa transakcij v preteklem letu nima oziroma so bile neznatne, pa je v petem odstavku 65. člena ZDDV-1 trenutno predvideno, da odbitni delež začasno določi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca o predvidenih transakcijah. Ker gre zgolj za predvidene transakcije davčnega zavezanca, zadostuje, da davčni zavezanec sam začasno določi začasni odbitni delež na podlagi podatkov o predvidenih transakcijah, s tem pa se ukine obveznost predložitve napovedi o predvidenih transakcijah davčnemu organu za določitev začasnega odbitnega deleža. V naslednjem letu, ko bo imel podatke o dejanskih transakcijah, pa bo davčni zavezanec v primeru razlik moral narediti popravek odbitka DDV po končnem odbitnem deležu za preteklo leto glede na začasni odbitni delež preteklega leta. Davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu že po obstoječi zakonodaji zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogočijo nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV v skladu z ZDDV-1.
Iz enakih razlogov je treba ukiniti tudi priglasitev ločenih odbitnih deležev po posameznem področju dejavnosti davčnega zavezanca, pri čemer zadostuje, da davčni zavezanec sam določi odbitni delež ločeno za vsako področje svoje dejavnosti, pri čemer pa se ohrani zahteva, da vodi ločeno knjigovodstvo za vsako področje dejavnosti in na novo določi, da tak izbrani način izračunavanja odbitnega deleža uporablja najmanj 12 mesecev.
Prijava obračunavanja DDV po posebni ureditvi za obdavčljive preprodajalce
Predvidena je ukinitev obveznosti predložitve prijave o izbiri obračunavanja DDV v okviru posebne ureditve za obdavčljive preprodajalce, ki je v veljavni ureditvi urejena v drugem odstavku 105. člena ZDDV-1. Gre še za eno administrativno razbremenitev za davčne zavezance in davčni organ, s katero odpade tudi formalni pogoj prijave za obračunavanje DDV za uporabo te posebne ureditve. Za izbiro obdavčitve v okviru te posebne ureditve ostajajo v veljavi vsi vsebinski pogoji, ki jih bo davčni organ preverjal v postopkih nadzora nad pravilnostjo in pravočasnostjo obračunavanja DDV.
d) Uskladitev določb ZDDV-1 glede terminologije in višine obrestnih mer z ZDavP-2
S predlogom zakona je predvideno preoblikovanje določb 88.b člena ZDDV-1, ki ureja popravljanje napak v obračunu DDV in 88.c člena ZDDV-1, ki ureja naknadno predložitev obračuna DDV v primeru samoprijave. 88.b in 88.c člena na podlagi 141.a člena ZDDV-1 natančneje vsebinsko opredeljujeta izjeme od prekrška pri popravkih napak v tekočem obračunu DDV zaradi popravka napake iz obračuna za preteklo davčno obdobje pri naknadno predloženih obračunih, s čimer so davčni zavezanci lahko izvzeti iz kazenskih določb v 140. členu ZDDV-1. Popravljanje podatkov za pretekla davčna obdobja oziroma naknadna predložitev obračuna DDV bo še nadalje možna le do vročitve odmerne odločbe v postopku nadzora obračuna DDV pri davčnem organu ali do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.
S predlaganima členoma se predvsem poenostavlja postopek izračuna obresti. Pri določitvi obresti v zvezi z nespoštovanjem predpisov pri vložitvi davčne napovedi in predložitvi davčnega obračuna se tako upoštevata le teža kršitve in okoliščina, ali je davčni zavezanec kršitev odpravil sam ali pa je kršitev ugotovil davčni organ, ne pa tudi več čas zamude oddaje naknadne predložitve obračuna DDV.
Gre za preoblikovanje drugega odstavka 88.b člena ZDDV-1, ki nekdanje variabilne obrestne mere glede na ročnost vnosa popravka napak poenoti na ravni 3 % letno, kakor je to določeno v 55. in 63. členu ZDavP-2J. Na enak način se preoblikuje 88.c člen ZDDV-1, ki v primeru naknadne samoprijave oziroma predložitve obračuna DDV, sedaj veljavne obrestne mere, variabilne v odvisnosti od ročnosti samoprijave oziroma predložitve obračuna, poenoti v eno samo, prav tako v višini 3% letno.
e) Podaljšanje veljavnosti sektorskega mehanizma obrnjene davčne obveznosti za prenos pravic do emisije toplogrednih plinov (e točka 76.a člena ZDDV-1)
V skladu z dosedanjo EU in nacionalno ureditvijo je bil začasni ukrep sektorskega mehanizma obrnjene davčne obveznosti, ki ga ureja 199.a člen Direktive 2016/112/ES, časovno omejen do 31.decembra 2018. Vendar pa bi z iztekom te možnosti države članice izgubile to pomembno in učinkovito orodje za boj proti goljufijam v teh sektorjih, zato je bilo na nivoju EU odločeno, da to možnost državam članicam podaljša do 30. junija 20221. Podrobneje so ugotovitve Evropske komisije v zvezi z delovanjem te ureditve v državah članicah predstavljene v izdanem Poročilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o učinkih členov 199a in 199b Direktive Sveta 2006/112/ES v boju proti goljufijam z dne 8. 3. 2018 (COM(2018) 118 final), ki navaja, da je tako večina držav članic, kot tudi zainteresirana javnost zadovoljna z učinkovitostjo tega ukrepa, da so se goljufije v določenih sektorjih na račun tega ukrepa znatno zmanjšale ali izginile. Prav tako Komisija ni opazila, da bi ta ciljni ukrep povzročil večje škodljive posledice glede na njegovo ozko področje uporabe in časovno omejitev. Prenehanje veljavnosti ukrepov brez zagotovljenih alternativnih rešitev bi lahko privedlo do povečanja goljufij na področju DDV, manj davčne pravičnosti in izgube prihodkov držav članic. Zato je v predlogu direktive predvideno podaljšanje veljavnost ukrepa, in sicer do predvidenega začetka veljavnosti dokončnega sistema.
Slovenija ukrep obrnjene davčne obveznosti po 199.a členu Direktive 2016/112/ES uporablja v primeru prenosa pravic do emisije toplogrednih plinov, kar ureja e točka 76.a člena ZDDV-1, ki bi v skladu z veljavno ureditvijo ravno tako potekla 31. decembra 2018. Ker pa se bo s spremembo Direktive 2006/112/ES glede obdobja uporabe neobveznega mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobave določenega blaga in opravljanje določenih storitev, dovzetnih za goljufije, ter mehanizma za hiter odziv v primerih goljufij na področju DDV omogočilo podaljšanje tega ukrepa, in ker se ta ukrep smatra za učinkovito preventivno sredstvo v boju proti goljufijam v tem sektorju, se predlaga podaljšanje tudi v ZDDV-1. Podaljšanje veljavnosti tega ukrepa je sicer vezano na sprejem predloga direktive.