Osnovni kapital predstavlja znesek, ki so ga družbeniki določenih vrst gospodarskih družb pri ustanovitvi zavezani zagotoviti vsaj v vrednosti, ki jo določa Zakon o gospodarskih družbah. Osnovni kapital je  zakonsko predpisan tudi pri ustanovitvi d.o.o., kjer je spodnja meja postavljena na 7.500 evrov.

Vložek posameznega družbenika predstavlja sestavni del osnovnega kapitala in ne sme biti nižji od 50 evrov. Pred samo prijavo za vpis družbe v register, pa mora vsak družbenik zagotoviti vsaj eno četrtino osnovnega vložka. Kot osnovni vložek se lahko zagotovi denar, stvarni vložek ali stvarni prevzem. Običajno družbeniki kot stvarni vložek predložijo premičnine ali nepremičnine, ki so povezane z dejavnostjo podjetja. To so lahko delovni stroji, računalniki, poslovni prostor, oprema ipd. Stvarni vložki pa se morajo v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register.

Premoženje družbe kot garancija za upnike

Zasnova kapitalskih družb je postavljena na izhodišču, da imetniki deležev v družbi za obveznosti družbe ne odgovarjajo s svojim osebnim premoženjem. To pomeni, da upnikovo garancijo, da bodo terjatve, ki jih ima do družbe plačane, predstavlja le premoženje družbe. V pravu kapitalskih družb zato velja načelo, da je za ustanovitev družbe in njen nadaljnji obstanek, potrebna ustrezna premoženjska strukturiranost. Družba mora torej upoštevati, da naj bi višina njenega lastnega kapitala ustrezala obsegu in vrsti poslov, ki jih opravlja ter tveganjem, ki jim je pri tem izpostavljena.

Pravila o zagotavljanju kapitala

Namen pravil o zagotavljanju kapitala je poskrbeti, da ustanovitelji ob ustanovitvi družbe vanjo z vložki vnesejo sredstva vsaj v višini zakonsko predpisanega osnovnega kapitala.

Zagotovitev osnovnega kapitala omogoča oblikovanje dejanskega začetnega premoženja na novo ustanovljene družbe. To premoženje je materializirano v premoženjskih pravicah (v aktivi bilance stanja), ki so jih v družbo vnesli ustanovitelji. Računovodsko se v virih financiranja (v pasivi bilance stanja) to kaže v kategoriji osnovnega kapitala. Osnovni kapital torej predstavlja podlago za pridobitev članskega položaja ustanoviteljev v sami družbi. Preko tega se nato lahko izračunajo članske pravice, ki jih je pridobil vsak od ustanoviteljev.

Razlog za določitev najnižjega zneska osnovnega kapitala je v zagotovitvi sredstev v najmanj takšni vrednosti, ki je razumno potrebna za začetek opravljanja pridobitne dejavnosti, v določeni pravnoorganizacijski obliki. Tako oblikovano in zagotovljeno premoženje (aktiva), pa ima funkcijo tudi v zagotovitvi sredstev, s katero družba po ustanovitvi odgovarja za obveznosti do svojih upnikov. Upniki se lahko zaradi pravil o zagotovitvi ustanovitvenega kapitala zanesejo, da je v družbo vnesena vsaj minimalna zakonska predpisana vrednost premoženja.

Pravila o ohranitvi (vezanega) kapitala

Zgolj vnos dovoljšnega realnega premoženja ob ustanovitvi upnikom še ne zagotavlja zadostnega varstva. Jamstvena funkcija kapitala lahko služi namenu le, če družba z ustanovitvenim kapitalom dejansko razpolaga tudi po ustanovitvi, ves čas svojega pravnega obstoja.

Pravila o ohranjanju osnovnega kapitala torej določajo, da je družba zavezana ves čas svojega pravnega obstoja ohranjati premoženje vsaj v višini zakonsko predpisanega minimalnega osnovnega kapitala. To družbenikom preprečuje, da bi po ustanovitvi družbe njeno premoženje razdelili ali ga zmanjšali in tako vplivali na pravico upnikov do poplačila njihovih terjatev.

Eden od temeljev prava kapitalskih družb je zaščita vezanega kapitala družbe. Sem spadata osnovni kapital in vezane rezerve. Z vidika aktive zaščita vezanega kapitala omogoča zaščito premoženja družbe. Vezanega kapitala tako ni dovoljeno opredeliti kot bilančni dobiček, ki pa je edini vir za razdelitev premoženja med imetnike deležev. Vezani kapital se lahko uporabi le za zakonsko določene namene, sem pa ne spada namen izplačevanja dividend imetnikom deležev. Vezano premoženje je zato tisto premoženje, ki ne sme biti razdeljeno med imetnike deležev in je “zaklenjeno” v družbi. Upnikom nudi večjo gotovost, da bo družba sposobna poravnati svoje obveznosti.

Pojma premoženje družbe in osnovni kapital nista sopomenki

Potrebno je razlikovati med premoženjem gospodarske družbe (bilančna aktiva) in kapitalom družbe (bilančna pasiva), kot virom zagotavljanja premoženjskih pravic (virov financiranja).

Osnovni kapital je le ob ustanovitvi družbe enak premoženju družbe. Ko ta prične s poslovanjem, se njeno premoženje v razmerju do osnovnega kapitala prične spreminjati.

Premoženje poleg stvari obsega tudi vse ostale premoženjske pravice, katere imetnik je lahko družba. Kot premoženjska pravica se šteje vsaka pravica, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost. Sem spadajo stvarne pravice (lastninska pravica), obligacijske pravice (terjatve), korporacijske pravice (delnice oz. poslovni deleži), vrednostni papirji in pravice intelektualne lastnine (avtorske pravice).

Povečanje in zmanjšanje osnovnega kapitala

Družbeniki se med poslovanjem lahko odločijo za povečanje osnovnega kapitala, tako da takšno odločitev sprejmejo na skupščini s sklepom. Odločitev ali je potrebno povečanje osnovnega kapitala, je odvisna od poslovanja družbe, razvojnih načrtov, poslovnih odločitev ipd. Najpogostejši razlog za povečanje osnovnega kapitala, pa je dejanska potreba po povečanem kapitalu. Ta se pokaže zlasti pri širitvi poslovanja podjetja.

Osnovni kapital se lahko poveča z vložki ali se poveča iz sredstev družbe. Ko družbeniki v vrednost osnovnega kapitala prenesejo premoženje iz sredstev rezerv družbe in njenih nerazporejenih dobičkov, tako povečanje osnovnega kapitala ne predstavlja tudi dejanskega povečanja premoženja družbe. Predstavlja zgolj uskladitev zneskov ter preoblikovanje drugih postavk lastnega kapitala, v osnovni kapital. Povečanje osnovnega kapitala ne vpliva na izkaz poslovnega izida družbe, vendar pa se pokaže na bilanci stanja, kjer se na pasivi to izkaže kot vezani kapital. Delež kapitala se pri tem poveča, delež dolgov v financiranju družbe, pa zmanjša. V primeru povečanja osnovnega kapitala preko prenosa rezerv in nerazporejenih dobičkov, tak prenos tudi ni predmet obdavčitve.

Osnovni kapital pa se lahko tudi zmanjša, v kolikor ostane nad minimalno zakonsko postavljeno vrednostjo. O tem, prav tako kot o povečanju, s sklepom odloča skupščina družbenikov. V primeru da bi osnovni kapital padel pod zakonsko določeno mejo, pa to predstavlja enega od razlogov zaradi katerih družba preneha.

Poslovanje z osnovnim kapitalom

Osnovni kapital naj bi bil namenjen le tekočemu poslovanju družbe. Ta sme po ustanovitvi s svojim osnovnim kapitalom prosto razpolagati, v okviru zakonskih omejitev. Lahko ga porablja, investira v nakup zalog in podobno. Končni cilj poslovanja, je seveda doseganje dobička.

Družbeniki osnovni kapital sicer lahko pretvorijo v sredstva družbe, a mora v družbi tudi ostati. To pravilo je v prvi vrsti namenjeno zaščiti upnikov, saj bi v primeru finančnih težav družbe prenizek osnovni kapital upnikom lahko onemogočil doseči poplačilo. Če ustanovitelji osnovni kapital porabijo za nakup sredstev za poslovanje podjetja, je takšen nakup obravnavan kot davčno priznan odhodek. Pri tem morajo družbeniki paziti, da vrednost z osnovnim kapitalom kupljenih osnovnih sredstev ne pade pod 7.500 evrov. V primeru, da bi se njihova vrednost zmanjšala pod zakonsko postavljeno mejo, bi bilo potrebno osnovni kapital obnoviti.

V premoženje, ki je potrebno za ohranitev najnižjega zneska osnovnega kapitala, pa se več ne štejejo posojila družbe družbeniku. To pomeni, da je posojilna pogodba družbenikom iz osnovnega kapitala ali pogodba z istim učinkom, nična. Za tak prekršek pa so predpisane tudi globe.

V primeru da se osnovni kapital skozi leto ohranja v enaki vrednosti, je davčno nevtralno obravnavan.