DDV in obveznost izdajanja računov
Davčni zavezanec, fizična oseba, ki opravlja dejavnost sobodajalstva, mora za storitev, ki jo opravi kot davčni zavezanec, izdati račun. Na podlagi 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) mora račun izdati vsak davčni zavezanec, ne glede na to, ali je identificiran za namene DDV, izdajo račun s podatki po 141. členu Pravilnika o izvjanju ZDDV-1. Kot račun lahko šteje tudi drug dokument, če vsebuje predpisane podatke za namene DDV (npr. pogodba).
Fizična oseba, ki opravlja dejavnost sobodajalstva, je v skladu z določili ZDDV-1 zavezanec za DDV (sobodajalstvo šteje za opravljanje ekonomske dejavnosti – za razvrstitev dejavnosti po ZDDV-1 se uporablja SKD – standardna klasifikacija dejavnosti). Čeprav šteje za davčnega zavezanca, se mu ni treba identificirati za namene DDV, dokler ne preseže praga za identifikacijo za namene DDV (v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000 EUR obdavčljivega prometa) – kot mali davčni zavezanec je oproščen obračunavanja DDV in nima pravice do odbitka DDV. Če pa sobodajalec preseže predpisani prag za identifikacijo, se mora identificirati za namene DDV, lahko pa se odloči za prostovoljno identifikacijo za namene DDV (tudi če prag ni presežen), vendar mora ostati v sistemu DDV najmanj 60 mesecev.
Obvezna identifikacija in plačilo DDV – oglaševanje na tujih spletnih straneh
Sobodajalci, ki sobe oddajajo preko posrednikov oziroma ponudnikov oglaševanja na njihovih spletnih straneh (Airbnb, Booking.com,…), ki imajo sedež izven Slovenije, morajo od prejetih storitev posredovanja oziroma nudenja oglasnega prostora, obračunati DDV v Sloveniji po splošni stopnji 22% (gre za storitve, za katere se kraj obdavčitve določi glede na sedež prejemnika storitve – obrnjena davčna obveznost). Kot prejemniki teh storitev se morajo sobodajalci identificirati za posebne namene DDV, tudi če ne dosežejo zakonskega praga obdavčljivega prometa. Če je sobodajalec identificiran za posebne namene DDV le kot prejemnik storitev posredovanja, mora predlagati obračune DDV v elektronski obliki in plačati DDV od prejetih storitev posredovanja za ostale dobave, ki jih kot mali davčni zavezanec opravi na ozemlju Slovenije, pa na računu DDV ne obračuna. Če pa se je sobodajalec dolžan identificirati za namene DDV ali se prostovoljno odloči za identifikacijo za namene DDV, pa mora tako od prejetih storitev posredovanja kot od opravljenih dobav na ozemlju Slovenije obračunati in plačati DDV.
Davčno potrjevanje računov (davčne blagajne)
Sobodajalec je za opravljeno storitev gostu dolžan izdati račun in je v skladu z določili Zakona o davčnem potrjevanju računov (ZDavPR) zavezanec za davčno potrjevanje računov, če prejme plačilo v gotovini. Plačilo z gotovino je skladno s 4. točko 2. člena ZDavPR plačilo z bankovci in kovanci, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo, drugi načini plačila, ki niso neposredna nakazila na transakcijski račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev, plačila s plačilno ali kreditno kartico, čekom in drugi podobni načini plačila. Davčno potrjevanje računov preko elektronske naprave za izdajo računov (davčne blagajne) je obvezno od 2. januarja 2016. Pri tem imajo zavezanci možnost uporabe FURS-ove mini blagajne – brezplačne aplikacije za davčno potrjevanje računov, ki je namenjena prav tistim zavezancem, ki izdajo malo računov.
Dohodnina
Dohodek, ki ga fizične osebe dosegajo v okviru organizirane dejavnosti (t.j. vključno s fizičnimi osebami, ki v skladu z veljavnimi predpisi registrirane kot sobodajalci), je obdavčen po III.3. poglavju Zakona o dohodnini (ZDoh-2) kot dohodek iz dejavnosti. Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti, ki je dobiček (razlika med davčno priznanimi prihodki in odhodki), se lahko ugotavlja na enega izmed naslednjih načinov:
- z upoštevanjem dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, in sicer na podlagi vodenja enostavnega ali dvostavnega knjigovodstva; v tem primeru se dohodek iz dejavnosti všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, pri čemer se davčna obveznost odmeri po progresivni lestvici z upoštevanjem davčnih olajšav;
- z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov v višini 80% prihodkov, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (prihodki v preteklem davčem letu ne presegajo 50.000 EUR), in sicer na podlagi enostavnih evidenc (evidenca knjigovodskih listin, v katero se vpisujejo listine, ki dokazujejo nastanek poslovnih dogodkov v zvezi s prihodki, in evidenca osnovnih sredstev); dohodek iz dejavnosti se ne všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, dohodnina se obračuna po proporcionalni stopnji 20% kot dokončen davek, pri čemer se davčne olajšave ne priznavajo.
Če zavezanec izpolnjuje pogoje za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, se za način ugotavljanja davčne osnove odloči sam v roku 8 dni od vpisa v register.
Sobodajalec – fizična oseba ugotovi akontacijo dohodnine oziroma dohodnino od dohodka iz dejavnosti v davčnem obračunu, ki ga mora davčnemu organu predložiti najkasneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Med davčnim letom mora na tej podlagi obračunati in plačati mesečne oziroma trimesečne obroke predhodne akontacije oziroma akontacije (trimesečne, če predhodna akontacija oziroma akontacija znaša do 400 EUR, in mesečne, če predhodna akontacija oziroma akontacija znaša nad 400 EUR), katerih višina je odvisna od višine davčne obveznosti iz naslova dejavnosti za preteklo leto. Med letom lahko zahteva tudi spremembo predhodne akontacije oziroma akontacije.