Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da ob sklenitvi delovnega razmerja delavcu pripada letni dopust in pod določenimi pogoji še dodatni dnevi letnega dopusta.
Dodatni dnevi letnega dopusta: za koga?
Delavcu pripada trajanje letnega dopusta, kot je določeno z zakonom ter kot je opredeljeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.
Dosežena delovna doba ni zakonski kriterij, na podlagi katerega delavcu pripadajo dodatni dnevi dopusta. Dodatne dni letnega dopusta lahko predpisuje kolektivna ali pogodba o zaposlitvi, oboje pa lahko dodatne dni letnega dopusta dodajata ali na podlagi skupne delovne dobe ali delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Med kriteriji za dodatne dni dopusta so lahko tudi zahtevnost delovnega mesta in pogoji delovnega mesta, lahko pa gre tudi za kriterij socialno zdravstvenih razmer.
Nekatere kolektivne pogodbe po dejavnostih določajo tudi število dni dodatnega letnega dopusta na podlagi dosežene delovne dobe.
Tako denimo delavcu za doseženih 20 let dopusta v dejavnosti cestnega potniškega prometa ter dejavnosti trgovine pripada 6 dodatnih dni letnega dopusta, v kmetijski in živilski industriji delavcem za isto časovno obdobje delovne dobe pripadajo 4 dnevi, delavcem na področju gostinstva in turizma pa dodatni 3 dnevi letnega dopusta. Prav tako pa trije dnevi dodatnega dopusta za delovno dobo med 20 in 25 let dobijo delavci, ki delajo na področju vzgoje in izobraževanja.
Dodatni dnevi letnega dopusta že po zakonu pripadajo tudi nočnim delavcem, pri katerih število dni ni zakonsko določeno ampak se mora to urediti v kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi ter mladoletnim delavcem, ki pa jim že po zakonu pripada dodatnih sedem delovnih dni letnega dopusta.
Najmanj dodatni trije dnevi za starejše, invalide in starše
Minimalno trajanje letnega dopusta že po zakonu ne sme biti krajše od štirih tednov, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas. Čeprav se letni dopust lahko koristi v več delih, zakon določa, da mora en del dopusta trajati najmanj dva tedna (torej 1o delovnih dni dopusta v kosu). Dopust se določa in izrablja le v delovnih dnevih in ne po urah. Delavec se pravici do letnega dopusta ne more odreči (da bi namesto dopusta dobil nadomestilo). Delavcu, ki dela šest dni v tednu, pripada 24 delovnih dni, delavcu, ki dela pet dni v tednu, pa najmanj 20 delovnih dni.
Starejšemu delavcu, invalidu, delavcu z najmanj 60-odstotno telesno okvaro in delavcu, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, pripadajo najmanj trije dodatni dnevi letnega dopusta. Delavec ima pravico do enega dodatnega dneva letnega dopusta tudi za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti.
Prazniki in dela prosti dnevi, odsotnost zaradi bolezni ali poškodbe ter drugi primeri opravičene odsotnosti z dela se ne vštevajo v dneve letnega dopusta, ta pa se sicer lahko izrablja le v celih delovnih dneh.
Delodajalec je delavce dolžan delavce najkasneje do 31. marca pisno obvestiti o odmeri letnega dopusta za tekoče koledarsko leto.
Obvestilo o odmeri letnega dopusta: komu in koliko?
- Minimalni letni dopust ne more biti krajši od štirih tednov, ne glede na to ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Delavec, katerega delovna obveznost je razporejena na pet delovnih dni v tednu, ima minimalni letni dopust v trajanju 20 delovnih dni, za delavca, ki dela šest dni v tednu, pa minimalni štiritedenski letni dopust pomeni 24 delovnih dni.
- Delavec, ki je zaposlen celo koledarsko leto, ima pravico do celotnega letnega dopusta. Če delavec ni zaposlen celotno koledarsko leto, mu pripada sorazmerni del letnega dopusta glede na trajanje zaposlitve v koledarskem letu pri delodajalcu, in sicer 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. Delavec, ki ima v prvem letu zaposlitve pravico do sorazmernega dela letnega dopusta, pridobi pravico do letnega dopusta za naslednje koledarsko leto v začetku tega leta. To se je spremenilo pred dvema letoma, tedaj je veljalo, da delavcu celotni letni dopust pripada šele po tem, ko ima šest mesecev nepretrganega delovnega razmerja.
Drugi razlogi plačane odsotnosti z dela
Delavec ima na podlagi zakona pravico do plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin, kot so lastna poroka, smrt ožjih družinskih članov, hujša nesreča, ki prizadene delavca. Za vsak posamezen primer zakon določa en dan, skupaj pa jih delavec zaradi osebnih okoliščin lahko posamezno dobi sedem.
Kolektivne pogodbe določajo tudi druge primere, v katerih lahko delavec dobi dodatne proste dneve kot so selitev, poroka otroka, rojstvo ali pa večje število dni za posamezne primere.
Med ostale plačane odsotnosti iz dela lahko štejemo tudi opravičeno odsotnost iz zdravstvenih razlogov na podlagi predpisov o zdravstvenem varstvu.
Dela prost dan za delavca pa je tudi krvodajalski dan (zdrave ženske lahko kri darujejo na štiri, zdravi moški pa na tri mesece).
Med razlogi za plačano odsotnosti z dela, ki jo predpisuje zakonodaja, je tudi to, da je delavec upravičen do dveh ur na teden za iskanje nove zaposlitve v času trajanja odpovednega roka, če delodajalec delavcu odpove pogodbo, ter najmanj en dan na teden za vključevanje v ukrepe na trgu dela preko zavoda za zaposlovanje.
Delavec ima pravico do odsotnosti z dela tudi zaradi priprave oziroma opravljanja izpita, in sicer ob dnevih, ko prvič opravlja izpit. Plačana pravica pripada delavcu le, če se izobražuje v interesu delodajalca. Če se izobražuje v lastnem interesu, pa mu prost dan pripada, vendar ni plačan.
V primeru, da potrebujete pomoč ali nasvet nas lahko pokličete na 040 974 403 ali pošljite e-mail na info@vizaris.si.