Poslovni naslov in sedež podjetja

Sedež podjetja in poslovni naslov mora vsak samostojni podjetnik kot posameznik, gospodarska družba in njena morebitna podružnica vpisati v poslovni register. Gre namreč za pomembna razlikovalna znaka med družbami, ki nimata zgolj neposrednega praktičnega pomena. Praktični pomen poslovnega naslova in sedeža podjetja je predvsem določitev kraja poslovanja družbe oziroma samostojnega podjetnika. Ponavadi se registrirata v kraju in na naslovu, kjer podjetnik bodisi stanuje, bodisi opravlja svojo dejavnost (pisarna). V primeru, da podjetnik ne potrebuje lastne pisarne ali pa sedeža podjetja ne želi registrirati na domačem naslovu (ali za to ne dobi soglasja lastnika nepremičnine), se ponavadi odloči za najem poslovnega naslova oziroma sedeža podjetja. Sedež podjetja Določitev sedeža ima tudi pravne posledice, saj bo s tem določen poštni naslov za vročanje vlog in pisanj, sedež podjetja pa bo postal tudi kriterij za določanje krajevne pristojnosti sodišča v primeru spora in podobno. Zakon pravi, da je kot sedež podjetja mogoče določiti: kraj, kjer družba opravlja dejavnost, kraj, kjer se v glavnem vodijo njeni posli ali kraj, kjer deluje poslovodstvo družbe (npr. direktor, uprava, nosilec s. p. ipd.). Poslovni naslov Poleg sedeža je potrebno določiti tudi poslovni naslov, to sta ulica in hišna številka v kraju, kjer ima podjetje sedež. S to določbo daje zakon o gospodarskih družbah prosto in relativno široko možnost izbire sedeža podjetja. Ureditev je zlasti smiselna v primerih, ko gre za dejavnost, ki se po naravi odvija v velikem prostoru, kot so na primer transportne dejavnosti in z njimi povezane storitve. Kljub temu, da se lahko uporabnik praviloma sam odloči, kateri kraj bo določil kot sedež, komentatorji zakona pravijo, da je to določbo zakona potrebno razlagati v naslednjem smislu: kadar se dejavnost opravlja pretežno na enem kraju, mora...

Novosti pri davčnem potrjevanju računov

FURS je pripravil nove odgovore na pogosta vprašanja glede davčnega potrjevanja računov. Kako je s potrjevanjem računov, ki jih slovenski davčni zavezanec izda za prodajo izdelkov prek spleta končnim potrošnikom v drugo državo članico, v kateri je presegel limit, ki je določen v tej državi za prodajo blaga na daljavo? (14. 8. 2015, 18. 4. 2019) Prodajalec, ki je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, katerega skupna vrednost dobav izdelkov končnim potrošnikom v drugi državi članici presega znesek, ki ga določi ta država članica, ali davčni zavezanec, ki se odloči, da je kraj dobave izdelkov končnim potrošnikom druga država članica, mora obračunati DDV v skladu z zakonodajo države članice EU, v kateri se blago nahaja, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča (država članica kupca). Po DDV zakonodaji je v takem primeru kraj dobave blaga v drugi državi članici in ni predmet slovenskega DDV. Zavezanec v takem primeru tudi ne izda računa po pravilih za izdajo računa po ZDDV-1 in tako izdan račun ni predmet davčnega potrjevanja računov. Če želi zavezanec takšen račun posredovati v davčno potrjevanje, se v datoteko s podatki o računu vpišejo podatki na naslednji način: v polje »Vrednost neobdavčljivih dobav« (R_3.9.7) se vpiše vrednost obdavčljive dobave v tujini, in sicer vrednost osnove brez tujega DDV v polje »Ostali davki/dajatve« (R_3.9.4) se vpiše znesek tujega DDV V polja, ki so predvidena za vpisovanje podatkov o DDV – osnova, stopnja, davek (R_3.9.21, R_3.9.22, R_3.9.23) se ne vpisuje ničesar. V ta polja se vpisujejo vrednosti le, če račun vsebuje znesek obračunanega slovenskega DDV. Več glede prodaje blaga preko spleta je sicer pojasnjeno v pojasnilu FURS, št....

Odgovornost v zvezi s storitvijo prekrška pri poslovanju podjetja

Prekrške v zvezi s poslovanjem določajo nekateri področni zakoni in predpisi, krovni zakon, ki ureja postopkovna pravila v zvezi s prekrški pa je Zakon o prekrških. Zakon o prekrški v zvezi z odgovornostjo iz poslovanja določa, da so pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki in posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, ter odgovorne osebe teh subjektov odgovorne za prekršek v skladu Zakonom o prekrških, če je v predpisu o prekršku tako določeno. Kdaj za prekršek odgovarja pravna oseba? Pravna oseba odgovarja za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Če pa storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren, je pravna oseba odgovorna za prekršek, če je njen vodstveni ali nadzorni organ ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. Odgovornost pravne osebe je omejena, in sicer pravna oseba ne odgovarja za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen: z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Samostojni podjetnik na enak način kot pravna oseba odgovarja za prekršek, ki ga pri opravljanju njegove dejavnosti storilec stori v njegovem imenu ali za njegov račun ali v njegovo korist ali z njegovimi sredstvi oziroma je njegova odgovornost pod določenimi pogoji omejena. Slednje pa ne velja, kadar samostojni podjetnik stori prekršek sam. Kdaj za prekršek odgovarja odgovorna oseba v podjetju? Najprej je potrebno definirati pojem...

Novi Zakon o poslovni skrivnosti

Poslovna skrivnost je le tisti podatek, pri katerem so vse tri zahteve (da je skrivnost ki – v smislu, da kot celota ali v natančni konfiguraciji in sestavi njenih komponent – ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, da ima tržno vrednost in da je v danih okoliščinah oseba, ki ima zakoniti nadzor nad to informacijo, razumno ukrepala z namenom da jo ohrani kot skrivnost) kumulativno izpolnjene. V slovenski zakonodaji je temeljna opredelitev poslovne skrivnosti podana v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15 in 15/17; v nadaljnjem besedilu: ZGD-1), medtem ko je varstvo poslovne skrivnosti urejeno v 40. členu ZGD-1 ter tudi v drugih področnih zakonih, katerim je skupen enak namen varstva poslovne skrivnosti, t. j. varstvo konkurenčnih prednosti podjetja. Zakon o gospodarskih družbah Iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1 izhaja, da zakon govori o podatku kot generičnem pojmu za vsebino, ki je v vednosti in znanju fizične osebe. Gospodarska družba pa lahko sama, na podlagi subjektivnih okoliščin določi, kateri njeni podatki se obravnavajo kot poslovna skrivnost, s čimer se Republika Slovenija uvršča med države, katerih zakonodaja precej subjektivno določa vrsto informacij, ki se štejejo za poslovno skrivnost. Poleg »podatka« prvi odstavek 39. člena ZGD-1 omenja še drugo konstitutivno vsebino pojma poslovne skrivnosti in sicer, da so s sklepom o opredelitvi posameznega podatka kot poslovne skrivnosti družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost, seznanjeni. Ker je s poslovno skrivnostjo seznanjen le določen, manjši krog...

Zlorabe pri odkupu lastnih poslovnih deležev družb

FURS na podlagi analiz podatkov, ki jih obdeluje v okviru svojih pooblastil, na področju odsvojitve poslovnih deležev zaznava visoko tveganje, zato ga že dalj časa poglobljeno spremlja. Analiza namreč kaže na uporabo skrbno oblikovanih in svetovanih davčnih shem, ki naj bi zavezancem za davek omogočale, da si z zlorabo predpisov izplačajo ustvarjene poslovne dobičke na davčno ugodnejši način. Zaznana davčna shema je oblikovana na način, da družbeniki sklenejo posel prodaje poslovnih deležev ali njihovih delov lastni družbi in si tako neobdavčeno izplačajo v podjetju ustvarjene poslovne dobičke preko transakcij, ki so pravno formalno izpeljane v skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Vendar pa je bilo v številnih opravljenih nadzorih odkupa lastnih poslovnih deležev ugotovljeno, da gre v večini primerov za transakcije, ki nimajo ekonomske vsebine in katerih edini namen je doseganje neupravičene davčne ugodnosti. Četrti odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) namreč določa, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju, v drugem odstavku 5. člena ZDavP-2 je določeno, da se predmet obdavčitve in okoliščine in dejstva, ki so bistveni za obdavčenje vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Navedeno pomeni, da transakcije odkupov lastnih poslovnih deležev, ki nimajo ekonomske vsebine, predstavljajo prikrito izplačilo dobička, ki je obdavčeno v skladu z določbami Zakona o dohodnini (ZDoh-2), kot dividendam podobni dohodek. Primeri odkupa lastnega poslovnega deleža so različni, v nadaljevanju pa navajamo najbolj klasičen primer. Družbenik svoj poslovni delež razdeli na več delov in proda en del svoji družbi – pridobiteljici lastnega poslovnega deleža. Posel prodaje in razlogi za njeno izvedbo nimajo ekonomske vsebine in ne izkazujejo okoliščin, ki praviloma privedejo do poslovno upravičenih razlogov za sklenitev posla, ampak...